O Art nouveau-ju

Art nouveau se je rodil l. 1893, ko je Victor Horta uvedel v bruseljski meščanski dom železo in litino. Ta industrijski gradbeni material mu je omogočil, da je odprl notranje prostore, tako da sta zrak in svetloba prosto zakrožila po njih. Voljnost kovine je poudaril s tem, da je za okrasje izbral abstraktne vijuge in njihove raznolike kompozicije uporabil za dekorativno temo zidnih poslikav in mozaikov. Tako je ustvaril razkošen svet, v katerem črta izraža življenjsko energijo, bohotanje rastlinske rasti.
Narava je bila eden glavnih virov navdiha novega sloga: teoretiki, kot Eugène Grasset v knjigi Rastlinje in njegova ornamentalna raba (La plante et ses applications ornamentales), so učili, kako logično uporabiti iz narave sposojene motive. Ponovno odkritje japonske umetnosti v drugi polovici 19. st. je prineslo nov način gledanja, navduševanje nad lepoto vala, motivov na kimonu ali krivuljo gejšinega vratu. Valovitost črt, asimetrične kompozicije brez geometrijske perspektive in nežni barvni prehodi so prenovili ornamentalni besednjak, tako da se je znebil historicizma, velikega »karnevala slogov«, ki je prevladoval skozi dobršen del 19. st.
Skrivnostna eterična ženska, ki je obsedala prerafaelite, je postala dekorativna tema, ki jo je prevzelo oglaševanje (Muchovi plakati), nato pa so jo tako kot rastlinje in abstraktno črto začeli uporabljati tudi v arhitekturi in uporabnih umetnostih. Art nouveau je nastopal v dvojni vlogi: na eni strani kot slog, ki ustreza novemu načinu življenja (razsvetljava, higiena, promet), in na drugi kot prizadevanje za lepoto vsakdanjega življenja (umetniki, ki so bili vzgojeni v izročilu upodabljajočih umetnosti, so se posvetili uporabnim umetnostim). Ustvarjalci so se začeli spraševati, ali naj vztrajajo pri rokodelskem načinu proizvodnje ali naj izdelujejo kakovostne modele za industrijo in tako pripomorejo k estetskemu napredku množične proizvodnje.
Rokodelski izdelki, ki so jih ustvarjali William Morris in Arts and Crafts so bili dragi in dostopni samo premožnim slojem. V Weimarju ali Darmstadtu pa so pritegnili ustvarjalce art nouveauja, kot sta bila Henri van de Velde ali Josef-Maria Olbrich, zato da bi pospeševali razvoj krajevne industrije in povečevali blaginjo delavcev, ki so bili zaposleni v njej. Na Dunaju so se v Dunajskih delavnicah (Wiener Werkstätten) odločili samo za proizvodnjo dragocenih rokodelskih izdelkov, prepričani, da je nastopil čas, ko naj kot mecen umetnosti nastopi premožno meščanstvo.
Art nouveau se je z umetnostnimi revijami, ilustriranimi s fotografijami, in mednarodnimi razstavami bliskovito razširil po vsej Evropi. V različnih državah so mu nadevali različna imena, kot Modernisme v Kataloniji, Jugendstil v Nemčiji, liberty v Italiji, ali secesija na Dunaju, v Pragi ali Ljubljani. Hitrejši razmah je doživel v državah ali deželah, ki so zahtevale večjo kulturno avtonomijo (kot Katalonija, Češka, Finska) ali kjer so uživali v večjem gospodarskem razcvetu in bili manj odvisni od okusa, ki ga je vsiljevala prestolnica (Glasgow ali Nancy), nazadnje pa je art nouveau v večji ali manjši meri posvojila vsa Evropa, saj se je povsod razvijal v sožitju z oblikami, podedovanimi iz preteklosti. Pogosteje je prevladoval v novih četrtih, ki so jih gradili zaradi hitrega naraščanja mestnega prebivalstva ob koncu 19. st. (v Rigi ali Barceloni). Po letu 1906 je začela njegova priljubljenost plahneti, dokler ni s prvo svetovno vojno skorajda popolnoma izginil.

Françoise Aubry, konservatorka v Hortovem muzeju v Bruslju

With the support of the Culture Programme of the European Union

Responsible publisher: Arlette Verkruyssen, General Director,
Brussels Regional Public Service - Bruxelles Développement urbain (Brussels Urban Development),
CCN - Rue du Progrès 80, B. 1, 1035 Brussels - Belgium