»Najbrž ni v nikjer v Evropi tako značilnega artnouveaujevskega okolja kot v Ålesundu. Mathildenhöhe v Darmstadtu ali Avenue Louise v Bruslju te prevzameta, vseeno pa se po obsegu in raznolikosti ne da nič primerjati z Ålesundum.« (Dr. Stephan Tschudi-Madsden, generalni direktor Direktorata za kulturno dediščino, 1975.)

Zakaj? – Začelo se je z velikim požarom v nevihtni noči 23. januarja 1904 ob 2. uri in 15 minut zjutraj. V nekaj pretresljivih urah se je 800 lesenih hiš na bregu fjorda spremenilo v pepel in 11 000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo, Ålesund je bil tako rekoč popolnoma uničen.

Obnova mesta je postala načrt vsedržavnega pomena in iz vse Norveške je prišlo čez 50 arhitektov, da bi sodelovali pri njem. Oblikovali so novo norveško mestno arhitekturo v kamnu, opeki in ometu. Arhitekte so navdihovali mednarodni vzori, zlasti nemški Jugendstil, ob tem pa tudi narodna romantika, ki se kaže v bogatem okrasju hiš.

V treh letih je novo mesto kot feniks vstalo iz pepela. Drugo ob drugi so v mestnem središču postavili čez 320 artnouveaujevskih stavb in tako ustvarili najbrž najpopolnejšo artnouveaujevsko mestno krajino v Evropi. Veličasten vtis ustvarja poleg tega še sozvočje mesta z njegovo čudovito okolico: morjem, gorami, otoki in fjordi.

»Ålesund je nekaj izjemnega med norveškimi mesti. Le stežka najdemo še kje tako obsežno in zaključeno okolje, ki bi bilo tako dobro ohranjeno in tako edinstven primer na majhen prostor osredotočenega mesta v nekdanjem pomenu. Njegova največja vrednota so prostori z ubranimi in raznolikimi potezami, oblikovani v človeškem merilu.« (Profesor Christian Norberg-Schultz, 1975.)