Začetki artnouveaujevskega gibanja v Aveiru segajo v zgodnje 20. st., največji razmah pa je doživelo med letoma 1904 in 1920. Lokalni časniki so pogosto poročali o zidavi stavb v »novem slogu«. Označevali so ga z izrazom »aveirski slog«, saj se v tistem času niso dobro zavedali vseevropske razsežnosti artnouveaujevskega gibanja, njegove filozofije in dosežkov v arhitekturi in umetni obrti. Pravzaprav so v Aveiru izraz art nouveau razumeli kot nekoliko naivno modo, ki se posveča predvsem okrasnim vidikom pročelij. Vedeti moramo, da so slog art nouveau vnesli v Aveiro konservativni meščani in izseljenci, ki so si v Braziliji pridobili bogastvo in so se po vrnitvi v domovino postavljali s svojo družbeno in gospodarsko močjo. To pojasnjuje, zakaj artnouveaujevske prvine nastopajo predvsem na stavbnih pročeljih, medtem ko stavbe po gradbeni plati in interierjih ostajajo zveste konservativnim gradbenim in dekorativnim načelom. Osnovno vodilo tega pojava je »bahanje«, in to je ena izmed glavnih značilnosti artnouveaujevskega gibanja v Aveiru. Drugi značilni vidik aveirske različice art nouveauja je izdelovanje keramičnih ploščic z artnouveaujevskimi motivi. Pogosto so edini artnouveaujevski elementi na stavbi, res pa so jih v tradicionalnem portugalskem stavbarstvu vsesplošno uporabljali, saj so bile vsakomur zlahka dostopne in hiš, zidanih iz na soncu sušene glinene opeke, niso samo ščitile pred vodo, ampak jih tudi lepšale. Najvplivnejši artnouveaujevski arhitekt v Aveiru je bil Francisco Augusto da Silva Rocha. Po njegovih načrtih je bil postavljen dobršen del zgradb. Ni pa bil samo neposredno in dejavno udeležen pri gradnji številnih artnouveaujevskih stavb, marveč je imel s svojim delovanjem na aveirski šoli za industrijsko oblikovanje, kjer je bil 40 let profesor in direktor, tudi ključno vlogo pri širjenju art nouveauja med mladimi oblikovalci. Med velika imena tega sloga v Aveiru spadajo tudi Jaime Ináclo dos Santos, José de Pinho, Carlos Mendes in Ernesto Korrodi.