Izvirnost katalonskega modernizma (Modernisme) izhaja iz navideznega nasprotja med tradicionalnostjo in modernostjo. Pravzaprav je katalonska družba, hoteč postati svetovljanska in moderna, z njim izpeljala prevrednotenje zgodovine in tradicije. V desetletju od 1880 do 1890 so arhitekti in oblikovalci oživili preteklost in ustvarili sloge, ki so bili hkrati srednjeveški, starinski in svetovljanski.

Po l. 1900 se je temu pridružil smisel za valovite in abstraktne oblike evropskega art nouveauja. Zaradi španske nevtralnosti med prvo svetovno vojno in iz tega izvirajoče dokajšnje gospodarske blaginje se je modernizem ohranil vse do dvajsetih let 19. st., in to je druga značilnost, ki katalonsko različico loči od njenih evropskih ustreznikov.

Modernizem se je razvil v Kataloniji, na Balearskih otokih in v območju Valencie ter kmalu postal prevladal med meščanstvom v novih industrijskih mestih in pokrajinskih središčih. Abstraktne modernistične oblike niso zaznamovale samo stanovanjskih stavb, vil in javnih poslopij, marveč tudi tovarne, industrijske komplekse in kmetijske zadruge.

Barcelona je z gradnjo četrti Eixample doživela najobsežnejšo širitev čez meje starega obzidja. Gospodarski razcvet je spodbujal vlaganja v gradbeništvo in l. 1891 prinesel spremembe mestnih odlokov, preobrazbo mestne topografije in množico novosti v okrasju.

V Barceloni so delali trije velikani modernistične arhitekture in ustvarili več svojih pomembnih del: medtem ko je za Antonija Gaudíja značilno abstraktno pojmovanje arhitekture, se pri Josepu Puigu i Cadafalchu kaže bolj historičen pogled, Lluís Domènech i Montaner pa se je pri svojem delu obdal s celo skupino obrtnikov in industrialcev. Poleg njih je bilo še veliko drugih arhitektov, kot Enric Sagnier, Domènech i Estapà, omeniti pa bi bilo treba tudi trgovce in industrialce, kot družino grofa Güella in dinastijo markizov de Comillas, ki jih je modernizem popolnoma prevzel in so postali pomembni meceni navedenih arhitektov, zlasti Gaudíja in Domènecha i Montanerja.