Čas ob prelomu stoletja je bil za Budimpešto eden najpomembnejših, njena zlata doba. Po revoluciji in vojni za neodvisnost (1848–49), ki jima je dvajset let pozneje sledilo obdobje narodnega odpora, je mesto okrog l. 1900 doseglo vrhunec svojega razvoja. Madžarska prestolnica Budimpešta je nastala iz Starega Budima (Óbuda), Budima (Buda) in Pešte (Pest) šest let po avstro-ogrskem sporazumu in ustanovitvi avstro-ogrskega cesarstva. V zadnji četrtini stoletja se je mesto skokovito povečevalo. V tem času se je njegovo prebivalstvo potrojilo, z 280 000 na 933 000 ljudi, število hiš pa skoraj podvojilo. Nove stavbe je načrtoval in nadzoroval mestni svet za javna dela, ki je nosil glavno odgovornost za mestno načrtovanje, in pod njegovim vodstvom je Budimpešta postala velemesto v pravem pomenu besede.

V stavbah se kažeta dva izrazita sloga, historicizem in art nouveau, ali bolje, več različic art nouveauja. V nasprotju s historicizmom je art nouveau temeljil na nacionalnih arhitekturnih značilnostih. Z navezovanjem na vzhodni izvor Madžarov se je Ödön Lechner (1845–1914), najvidnejša osebnost madžarskega art nouveauja, sprva navdihoval pri indijski in sirski arhitekturi, pozneje pa pri tradicionalnih madžarskih dekorativnih vzorcih. Tako je ustvaril izvirno sintezo arhitekturnih slogov in z uporabo tridimenzionalnih arhitekturnih elementov ustvaril tipično madžarsko različico art nouveauja.

Skupina Mladina (Fiatalok), vanjo sta spadala Károly Kós in Deszö Zrumeczky, se je od Lechnerja odvrnila, čeprav ji je bil njegov način dela za zgled in je z uporabo načinov gradnje in oblik, značilnih za tradicionalno madžarsko arhitekturo, stremela k enakim ciljem.

Poleg teh dveh glavnih slogov je v mestnih stavbah, zgrajenih ob prelomu stoletja, opaziti tudi vplive različnih evropskih usmeritev: dunajske secesije, nemškega Jugendstila, belgijskega in francoskega art nouveauja ter angleške in finske arhitekture. Béla Lajta je v začetku sprejel Lechnerjev slog, potem iskal svoj navdih v angleški in finski različici art nouveaja, še kasneje se mu je zbudilo zanimanje za egipčanski slog, dokler ni slednjič prišel do moderne arhitekture. Aladár Árkay je hodil skoraj po isti poti. István Medgyaszay je iznašel lastni slog, ki je bil drugačen od Lechnerjevega, tako da je za ustvarjanje okrasnih vzorcev v betonu uporabljal stilizirane tradicionalne motive. V umetnostni obrti sta pri širjenju art nouveauja opravila najvplivnejše delo šola in muzej za uporabne umetnosti, ki so ju odprli l. 1896.