Nancyjska šola
Mesto Nancy, ki se ponaša že z bogato dediščino iz 18. st., je doživelo stoletje in pol pozneje nov vzpon na področju uporabnih umetnosti in postalo skupaj s Parizom eno najpomembnejših žarišč art nouveauja v Franciji. Odločilno vlogo je imel steklarski mojster, umetni lončar in mizar Emil Gallé. L. 1901 se je v Nancyju zbralo več deset nancyjskih umetnikov in industrialcev ter ustanovilo društvo z imenom Nancyjska šola (École de Nancy). Gallé, Majorelle, Daum, Prouvé, Gruber, Vallin in drugi so iskali svoj navdih predvsem v rastlinskih oblikah in z enakopravnim obravnavanjem unikatnih in serijskih izdelkov dali svojim umetninam novo kvaliteto in družbeno razsežnost. Izvirnost nancyjske šole je ravno v tesni povezavi umetnosti z industrijo. Ta razvoj je prinesel tehnične novosti na različnih področjih, ki so se jih umetniki lotevali (steklo, keramika, tekstil, usnje, kovina), saj so iskali sveže zamisli tako v okrasju in obliki predmetov kakor v uporabi najrazličnejšega materiala.

Nancy in njegova dediščina 1900
Artnouveaujevske stavbe Emila Andréja, Luciena Weissenburgerja ali Henrija Sauvagea (avtor Majorellove vile) so artističnega in funkcionalnega duha Nancyjske šole prenašale v mestni prostor. Čez sto nedvomno »novih« zgradb (trgovin, kavarn, vil, javnih poslopij, bank …) še dane zaznamuje nancyjsko podobo. V nekdanji hiši Eugèna Corbina, v tistem času glavnega mecena umetnikov, domuje muzej Nancyjske šole. Hrani umetnine, steklene in keramične izdelke, pohištvo, svetilke, knjižne vezave itd., ki so jih podpisala največja imena te šole, in s tem pričuje o okusu tedanje dobe in modernem, novem načinu življenja, ki se je znebilo zgodovinskih vplivov. V muzeju so poleg bogate zbirke več kot 300 Daumovih steklenih izdelkov na ogled med drugim tudi številne mojstrovine slikarjev Nancyjske šole: Emila Frianta, Victorja Prouvéja, Camilla Martina in Henrija Royerja.