Bad Nauheim leži v zahodnem delu Nemčije ob vznožju Taunusa med vinskimi goricami, sadovnjaki in rožnimi polji. Slane izvire v tem območju so izkoriščali že Kelti in Rimljani. V 18. st. so nauheimske soline postale eno največjih in najsodobnejših tovrstnih podjetij. Solinarska vas se je začela spreminjati v toplice v prvi polovici 19. st., ko so spoznali zdravilno moč slanih vrelcev iz na novo izvrtanih vodnjakov, L. 1854 je Nauheim dobil mestne pravice, l. 1869 pa še naziv Bad (toplice). Leta 1900 je postal Bad Nauheim s tisoči gostov zdravilišče z mednarodnim slovesom. Ugledni gostje iz različnih dežel v toplice niso hodili samo iz zdravstvenih razlogov, marveč tudi zaradi družabnosti. Ob prelomu stoletja so spremenjeni higienski in estetski nazori ter pričakovanja zahtevali gradnjo novih kopaliških stavb.

Bad Nauheim je pripadal velikemu vojvodstvu Hesse-Darmstadt. Veliki vojvoda Ernst Ludwig Hessenski in Renski je bil napreden vladar, ki je visoko cenil umetnost, hkrati pa so ga vodili tudi ekonomski razlogi. Od umetnosti je pričakoval, da bo postala obetaven gospodarski sektor v skladu z geslom: »Moj Hessen (moja dežela) mora cveteti in z njo mora cveteti umetnost.« To naj bi dokazovala tudi nova poslopja v Bad Nauheimu.

Pod vodstvom Wihelma Josta, gradbenega inženirja pri vladi velikega vojvodstva, so med letoma 1902 in 1912 po enotnem načrtu zgradili nove zdraviliške objekte in tehnično infrastrukturo. Najprej je Jost na sredi zdraviliškega parka zgradil Inhalatorium (paviljon za vdihavanje zdravilnih hlapov, 1901/1902), v katerem ima danes prostore mestna javna knjižnica. Sprudelhof (kompleks s termalnim vrelcem) z 265 kabinami, posebnimi prostori za kraljevske osebnosti in novimi bazeni je zrasel med letoma 1905 in 1912. Sprudelhof s svojimi bogato okrašenimi kopališkimi stavbami, čakalnicami in notranjimi okrasnimi dvorišči spada med najpomembnejše spomenike nemškega Jugendstila. Okrasni vrtovi in čakalnice šestih kopaliških stavb so z množico umetniško izdelanih detajlov oblikovani vsak po svoje. Vsi okrasni elementi na vodnjakih in stavbah se nanašajo na zdravilno vodo.

Trinkkuranlage (objekt za zdravljenje s pitjem), zgrajen med letoma 1910 in 1912, ima obliko podkve. Sestavljajo ga značilna stebrišča, notranje dvorišče, dvorana z vrelcem za pitje mineralne vode in školjkast oder za orkester s štirioglatim vodnjakom pred njim. Na koncu zahodnega stebrišča se na dvorano za pitje mineralne vode navezuje Kurbrunnen (zdravilni vodnjak). Sredi njega osmerokotna pipa z zlato kupolasto streho toči tri vrste slatine.

Hkrati so povečali tudi reprezentativni Kurhaus (zdraviliški dom), sezidan med letoma 1863 in 1864: razširili so teraso in vrt in dodali glasbeni paviljon. Zgradili so tudi koncertno dvorano, ki je bogato okrašena z abstraktnimi in figuralnimi slikarijami v Jugendstilu in je bila pozneje preurejena v gledališče. To so po požaru l. 1980 spet postavili in pri tem zvesto obnovili vse detajle.