Dunaj je bil okrog l. 1900 mesto z živahnim in navdihujočim intelektualnim življenjem, razgibana prestolnica elite, ki je orala ledino na marsikaterem področju. Otto Wagner je l. 1905 pripomnil, da »Dunaj kljub neugodnim okoliščinam stopa na čelu kulturnih narodov«. Podobno so se izražali mednarodni kritiki, po katerih Dunaj v bogastvu moderne arhitekture, ki jo je dal svojemu času, ni imel tekmeca.

Gustav Klimt in njegovi privrženci so l. 1897 zapustili tradicionalistični ceh umetnikov in ustanovili svoje društvo Secesijo (Secession). Zanj je Josef Maria Olbrich zgradil stavbo, ki je sama po sebi celostna umetnina (Gesamtkunstwerk). Dunajski arhitekturo je močno zaznamoval Otto Wagner, saj je s svojimi hišami ob Wienzeile in gradnjo postaj podzemne železnice v Jugendstilu odločilno pripomogel k uveljavitvi novega sloga. Kmalu so nastopili tudi kritiki, kot Hermann Bahr, ki jih je na prizorišče zvabil nagli uspeh te umetniške smeri.

Novo gibanje, ki sta se mu pridružila Otto Wagner in Josef Hoffmann, medse pa je štelo tudi Slovenca Maksa Fabianija, je močno skrčilo okrasne elemente in zagovarjalo varčno uporabo strogih geometričnih ornamentov, pri tem pa jih je vodila želja ustvariti celostno umetnino. Najvidnejša stavba tega obdobja na Dunaju je Poštna hranilnica Otta Wagnerja. Najdosledneje pa se je za moderno zavzemal Adolf Loos: zavrgel je vse ornamente in se celo uprl zamisli celostne umetnine.

Vseeno je v naslednjih desetletjih moderna ohranila le obrobno vlogo v dunajski arhitekturi. V ospredje je stopil nov slog, t. i. domovinski slog (Heimatstil), ki je imel svoje korenine v bidermajerju. Pomemben zastopnik tega sloga je bil Leopold Bauer, ki je nasledil Otta Wagnerja na Akademiji lepih umetnosti (Akademie der schönen Künste) in se je pri svojem delu zavestno opiral na preteklost.